Po zajtrku smo se odpravili v bližnji gozd iskat “gozdne škrate”. Pot nas je vodila v hrib. Pridno smo upoštevali navodila in se ves čas držali naše sprehajalne bibe. Uživali smo v hoji po listju. Pozorno smo opazovali naravo okrog nas: listnata in iglasta drevesa, barve listov in iglic, storže. Ob robu gozda smo zagledali majhno leseno hiško. Bili smo prepričani, da v njej bivajo škrati. Potiho smo se ji približali in prijazno pozdravili. Zapeli smo nekaj pesmic. Z iskricami v očeh smo čakali, da se nam prikažejo. Škratki so tokrat ostali skriti v svoji hišici, mi pa smo sklenili, da jih kmalu spet obiščemo. Kdo ve, mogoče se nam naslednjič le pokažejo.
Zapisala Mirjam Rupar