Čisto dovolj imamo naših babic in dedkov, ki nam ves čas pripovedujejo o časih, ko je bilo snega do kolen. Mi pa vztrajno čakamo in čakamo in ko nam februar končno postreže z dobro mero beline, je potrebno to seveda dodobra izkoristiti. Takoj po zajtrku smo se Pikapolonice prelevile v polarne medvede in napotile v Prapretno na sankanje. Pri mini športnem dnevu so se nam pridružili še dve drugi skupini vrtca Dolince ( Miške in pa Levčki). Skoraj nam je že zmanjkalo sape, ko smo prisopihali na velik travnik in še večji hrib, ki je kar klical po zimskih vragolijah. Ooo, potem pa smo kar naenkrat oživeli. Lopatke pod ritko in smuk v dolino. Smeh, kak smeh, krohotanje, vriskanje in kričanje se je razlegalo dolgo uro. Uživali smo kot že dolgo ne. Še vzgojiteljice so rade z nami tekmovale katera lopatka dlje leti.
V vrtec smo se vračali z upanjem, da nam zima še pusti kaj snega in, da kmalu ponovimo.
Že dolgo nismo v tišini in sede za mizo počakali kosilo. Okrepčali smo se z toplim čajem, podprli želodčke in popadali na ležalnike. Z nasmehom zaspali.
Lan: »Na Ida, posodim ti svojo lopatko, boš vidla kako je zabavno!«
David:« Ida, jaz te bom pa prijavil na policijo. Jaz sem ti lopatko dal sam za držat, ti si se pa kr pelala:«
Anže:« Romana, če boš šla z mano na vrh hriba se pelat, ti bom povedu pravlico o Sneguljčic pa od tigra.«
BITI VZGOJITELJ NI LE POKLIC, JE PRIVILEGIJ IN POSLANSTVO. HVALA NAŠIM OTROKOM, KI NAM LEPŠAJO DOPOLDNEVE IN STARŠEM, KI RAZUMEJO!
Romana
Ida
Nuša