Pa smo odšli. Na izlet namreč. In to kar z avtobusom. Že sama vožnja z njim je bila zabavna in čisto drugačna kot kadar se peljemo s starši, če poleg tebe sedi prijatelj.
Prispeli smo na kmetijo Nagajive tačke Dole pri Litiji. Pričakala sta nas kužka, razcrkljana muca, ki ni imela nikoli dovolj božanja in zelo prijazna lastnica Martina.
Najprej smo se dogovorili o pravilih rokovanja z živalmi nato pa vstopili v prvi prostor kjer so nas pričakale…kdo drug kot želvice. To pa je presenečenje. Ravno so bile na malici, pa so kljub temu radovedno poslušale naša vprašanja in Martino, ki je odgovarjala. Nikogar ni bilo strah in komaj smo čakali, da pobožamo naslednje prebivalce te krasne kmetije. Kuščarji takšni in drugačni, veliki in mali, rjavi in beli so nam plezali po rokah in žgečkali. Kače smo raje pustili spati, pajek pa se nam je skril. Kako hitro so vrteli kolo hrčki. In koliko različnih je! Vzgojiteljici so se vsi zdeli isti pa niso. Miške, podgane, hrčki vseh vrst a vsak ima drugačen rep in dlako. Martina nas je dobro poučila kako jih ločimo. Najbolj zabavne so bile podgane ki so skakale in vohljale ter hotele kar z nami.
V sosednjem hlevu pa so bili doma kosmatinčki. Prisrčni zajčki, činčile, veverica, vsi so se pustili božati in crkljati. Kako mehki in topli so bili.
Kmetija brez kokoši ne gre. V kokošnjaku je bilo glasno, saj so se race in goske ravno skregale, pav pa jih je zvišeno opazoval iz grede. Sprehodili smo se do pašnika, kjer so se že na prvi klic oglasile in prihitele večje živali. Koze, ovce, osel, konj, osliček ki se je komaj skotil, pa nas je na dolgih tankih nogah le opazoval.
Tam smo se presmejali.
Čas je bil za malico in slovo. Limonada in keksi izpod rok Martine je bila boljša kot tisto, kar smo prinesli s sabo.
Pomahali smo v slovo in upali, da pridemo še kdaj.
Hvala kmetiji Nagajive tačke za lep sprejem, hvala šoferju OŠ, ki nas je varno pripeljal, staršem za zaupanje in Skladu Vrtca Hrastnik za donirano vstopnino.
Pričarali ste nam nepozaben poučen spomin.
Želvice