Vstop v vrtec

«DOBRI STARŠI DAJO SVOJIM OTROKOM KORENINE IN KRILA.
KORENINE zato, da vedo, kje je njihov dom in
KRILA, da lahko odletijo in vadijo, kar so jih starši naučili.»

(Jonas Salk)

  1. LOČITVENA STISKA V UVAJALNEM OBDOBJU

„Ko me zapustiš, tako boli!“ ………… LOČITVENA STISKA OTROKA ob vključitvi v vrtec
Ločitvena stiska otroka od staršev v uvajalnem obdobju, ko ga prvič vključijo v institucionizirano varstvo (vrtec), pri  otroku tudi najbolj prepoznamo. Ločenost od “zanj pomembnih odraslih” prizadene možgane majhnega otroka zelo podobno kot telesna bolečina.

Odrasli najbolj pomaga otroku, kadar OTROKOVO čustveno STISKO JEMLJE RESNO.

Otroka je treba čustveno POMIRJATI. Kadar je otrok čustveno vznemirjen in v stiski, potrebuje predvsem SOČUTJE, UTEHO IN TELESNO TOLAŽBO odraslega, da se lahko njegovo vznemirjeno telo in sistemi možganov  (za BES, STRAH IN LOČITVENO STISKO) znova normalizirajo.

NA OTROKOVA OBČUTJA SE JE DOBRO ODZATI S PRIMERNIM GLASOM IN ENERGIJO.

Vendar NE z enoličnim, ali čustveno hladnim glasom. Bolje je, da odrasli s svojim polnim, čustveno toplim glasom malčku ponavlja: »Ja, ja, je že v redu, saj te razumem, da ti je zdaj (npr. ko je tvoja mama odšla) težko in da zato jokaš”.

Potrebno je ostati ČUSTVENO MIREN IN MU POKAZATI SVOJE JASNE (pozitivne) MEJE.   

Otrok mora čutiti, da je odrasli sam čustveno močan in da obvladuje trenutni položaj – to malčku daje občutek, da mu odrasli ponuja varnost in zanesljivost. Ključni dejavnik za obvladovanje otrokovih silnih občutij je, kako takrat odrasli obvladuje svoja lastna občutja (in ne, kako zmore otrok).


OTROKA JE TREBA POTOLAŽITI s svojim TELESNIM KONTAKTOM.   

Z malčkom je potrebno ostati v  kontaktu in ga ne pustiti samega. Z razumevajočim in naklonjenim glasom ga odrasli pomirja, tako, da ga tudi poboža in nežno stisne k sebi.

(Povzeto po viru:  ZNANOST O VZGOJI, Margot Sunderland, Didakta, 2009)

  • VODENJE PRVEGA RAZGOVORA VZGOJITELJICE S STARŠI NOVOSPREJETEGA OTROKA – pred prihodom otroka v oddelek

“Vstop vsakega otroka v vrtec je tako zanj kot za celo družino pomemben korak. Večina otrok se ob tem najpogosteje tudi prvič za daljši čas ločuje od staršev. Življenje z drugimi otroki ter z novimi odraslimi v skupini ponuja vsakemu otroku drugačne možnosti za učenje in izkušnje, kot mu jih nudi družina. Kakovost prehoda otroka iz družine v novo socialno okolje se kaže tudi v stopnji medsebojnega zaupanja, ki ga zmoremo zgraditi starši in delavci vrtca med seboj.«

Vsebina prvega SKUPNEGA  razgovora otrokove bodoče vzgojiteljice in njegovih staršev poteka praviloma v prostorih vrtca,  NEKAJ DNI PRED tem, ko bo otrok začel redno prihajati v skupino.

Vzgojiteljica se staršem na kratko predstavi, nato pa sledi POGOVOR O OTROKU in O PRIČAKOVANJIH staršev do nje oz. do vrtca (želje, morebitni strahovi, dileme v zvezi z vrtcem,  do strokovnih delavk,  glede postopnega  uvajanja). Tudi vzgojiteljica izrazi svoja pričakovanja, ki jih ima do staršev.

POTEK POSTOPNEGA UVAJANJA OTROKA V SKUPINO: vzgojiteljica staršem opiše, kako navadno poteka postopno uvajanje otrok v njenem oddelku in zakaj je to pomembno – koliko ur prve dni, kako naslednje dni,  koliko dni se navadno postopoma podaljšuje bivanje otroka do polne časovne prisotnosti otroka v vrtcu. Pomembno je, da starši zaupate vzgojiteljice in se skupaj dogovarjate glede uvajanja (kako naj se vključijo v življenje skupine, kako naj se vedejo do svojega otroka in do ostalih otrok, kako naj reagirajo, če bo otrok izražal izrazito čustveno negotovost in protest, da bi ga zapustili in odšli….)

Mnogi starši  odhod svojega otroka v vrtec, njegovo postopno navajanje ter svoje ločevanje od otroka doživljajo boleče, z občutki kridve, strahov in bojazni. Zato že od vsega začetka potrebujejo tudi oni  pomoč (partnerja, družine, vzgojiteljice, svetovalne delavke v vrtcu…)

Zakaj je staršem in vzgojiteljem dobro vedeti nekaj o uvajalnem obdobju otroka v vrtcu?

Zato, da staršev, katerih otrok gre v vrtec PRVIČ, njegovo vedenje in čustveno odzivanje PREVEČ NE PRESENETIJO ali PRESTRAŠIJO, 

  • da NISO (preveč) RAZOČARANI nad svojim otrokom (če so imeli drugačna pričakovanja, kako bo z uvajanjem),
  • da se sami NE POČUTIJO KRIVE ali mislijo, da so slabi starši, ker se njihov otrok tako obnaša,
  • da NE ZAČNO PREHITRO ISKATI KRIVCA (npr.:«Ta vrtec ni dober! Vzgojiteljica je slaba! Moj otrok je nesposoben!«),
  • da na otrokove reakcije NE ODREAGIRAJO S POVEČANIMI ZAHTEVAMI, ali celo s kaznijo, saj s tem samo povečajo otrokovo stisko.
  • da otrokove težave (in stisko) PREPOZNAJO in PRIZNAJO ter mu DOVOLIJO, da je nekaj časa malo bolj ŽALOSTEN, morda tudi RAZOČARAN nad njimi,
  • da mu dovolijo, da se sme na svoj način upirati uvedenim spremembam , ker s tem zares aktivno premaguje svojo stisko,  tudi tako, da svoja NEGATIVNA ČUSTVA izrazi NAVZVEN,
  • da svojemu otroku LAHKO POMAGAJO (s svojim vedenjem, s pozitivnim stališčem do vrtca in do strokovnih delavk),
  • da lažje VZPODBUJAJO svojega otroka k večji samostojnosti, k ločevanju od njih, k vključevanju v oddelek,
  • da si NAJDEJO ČAS ZA OTROKA ter ga KVALITETNO PREŽIVIJO z njim, ker v tem času potrebuje marsikateri otrok potrebuje VEČ starševske TOLERANTNOSTI in STRPNOSTI kot  sicer,
  • da so pri uvajanju otroka VZTRAJNI in DOSLEDNI pri tem, da PRIPELJEJO otrok v vrtec REDNO vsak dan, tudi, če opazijo, da je začel s svojim vedenjem in čustvenim odzivanjem kazati, da mu ta sprememba ni všeč.

V ZAČETNEM OBDOBJU SE MNOGO OTROK obiskovanju vrtca UPIRA zato, ker je to upiranje le otrokov protest proti uvedenim spremembam v njegovo dotedanje življenje doma ter način njegovega doživljanja in odreagiranje na te spremembe.

Začetek obiskovanja vrtca pomeni za otroka VEČPASTNO PRILAGAJANJE in INTEGRACIJO V SKUPINO. Otroku naj bi bivanje v vrtcu po določenem času postalo ČUSTVENO PRIJETNO, ker je SPREJEL:

  • vzgojiteljico in njeno pomočnico, ki bosta zanj predstavljali ZAMENJAVO ZA STARŠE, vendar pa sta obe “nadomestni mami” tudi za “druge” otroke, zato je njuna pozornost in ljubezen porazdeljena tudi med ostale, ne samo nanj.
  • večurno bivanje MED VEČJIM ŠTEVILOM OTROK, kar je zanj največkrat nova in drugačna izkušnja kot biti sam z mamico, očkom ali babico.
  • drugačne, nove PROSTORE IN  PREDMETE okoli njega, kot so skupna igralnica, stranišče z več školjkami, dolgi hodniki vrtca, velika garderoba, drugačne igrače, drugačna postelja ali ležalnik, velike blazine po tleh…
  • drugačen RITEM življenja kot je spanje, vstajanje iz posteljice, hranjenje ob drugačni uri kot doma, igranje v igralnici in odhodi na igrišče, različni rituali pri pospravljanju, umivanju, oblačenju
  • drugačna PRAVILA in ZAHTEVE glede obnašanja do drugih otrok, do odraslih, uporabe igrač, pospravljanja, samostojnega obnašanja, kot jih pozna doma.

Uvajalno obdobje v vrtcu je tako čas otrokovega UČENJA, PREIZKUŠANJA IN ISKANJA RAVNOVESJA V NIHANJU “med NAREDI PO SVOJE in/ali NAREDITI, kot ZAHTEVAJO DRUGI”. To je tudi čas, ko se otrok preko lastnih izkušenj uči ravnotežja med svojo EGOCENRTIČNOSTJO (“Daj to meni! Hočem takoj! To je moja igrača!”)  in PRIPADNOSTJO SKUPINI (“Skupaj jaz in moj prijatelj v skupini. Jaz dam igračo tebi, ti svojo meni. Ne vsi naenkrat, najprej eden, potem drugi!”)

ČUSTVENE IN VEDENJSKE REAKCIJE večine otrok ob vključitvi v vrtec:

ZJUTRAJ, doma, ob prihodu v vrtec:

že doma se upira, noče iti v vrtec (z besedami, počasen je pri oblačenju, joka)
ko ga starši pripeljejo, ne želi ostati v skupini oz. ne želi, da ga starši zapustijo (joka, se jih oklepa – panični strah)

V VRTČEVSKI SKUPINI:

  • lahko se obrne  navznoter, ostaja gibalno zavrt, molčeč, samo opazuje, ne želi kontakta z ostalimi otroki ali z vzgojiteljico
  • pogosteje odreagira z jokom, vsaka sprememba ga hitro vznemiri, razdraži, še zlasti v konfliktnih situacijah, ko ne ve, kako naj reagira, kaj bo sledilo
  • ali pa se pogosteje obrača na vzgojiteljico, ker želi njeno odobravanje in potrditve
  • več navzven usmerjene agresivnosti v otrokovem vedenju (odriva druge otroke, jih tepe, grize)
  • lahko odklanja hrano, ne more zaspati
  • ponovno začne lulati ali kakati v hlačke, čeprav je bil prej že suh
  • starejši otrok se vede nastopaško pred vrstniki (jaz zmorem, sem najmočnejši, moj očka..)
  • pri starejšem otroku je opaziti laganje, ponujanje igrač, sladkarij (nosi od doma)

OB PRIHODU STARŠEV popoldne v vrtec:

  • ponovno začne jokati (čustvena razbremenitev) ,
  • lahko tudi odklanja kontakt s starši (jim zameri, ker so ga pustili v vrtcu oz. odšli)
  • in popoldne oz. zvečer DOMA:
  • vede se spremenjeno, bolj siten, razdražen, nemiren; prepirljiv s sorojenci ali starši
  • hitreje opušča začeto igro, ne more se skoncentrirati, postaja negotov (zlasti starejših otroci), ko se mu zdi, da ni v ničemer dovolj dober, spreten, da mu nič ne gre od rok (jok, nepričakovani impulzivni čustveni izbruhi)
  • znova več “visi” na starših (želi več pozornosti oz. potrditve, da je ljubljen in sprejet)
  • ponoči slabše spi, lahko se zbuja prestrašen, ali pa spi več kot navadno, je na splošno bolj zaspan
  • “Ne govori o vrtcu” (ne želi)
  • pojavijo se bolezenski znaki (psihosomatski ): boli ga trebuh, bruhanje, astmatski napadi, driska, vročina, vnetje ušes, angina.

Pri večini otrok »uvajalne težave« trajajo od 3 – 4 tednov, torej so to le PREHODNE reaktivne motnje. 

UVAJANJE MLAJŠIH OTROK (otrok v starosti od 11 mesecev do 3 let)

UVAJANJE STAREJŠIH OTROK (3 leta in več)

Comments are closed.